Compiled by Keith Price (1929-2001)
Former Founder and Director of Christian Direction, Montreal, P.Q. and Minister at Large for the Evangelical Fellowship of Canada
Ta načela temeljijo na mnogih letih meddenominacijskega druženja in so zaključki, do katerih sem prišel preko mnogo napak in po mnogih razpravljanjih z množico krščanskih voditeljev. Posebno so mi pomagala pisma Anthonyja Norrisa Grovesa – zobozdravnika in misionarja v Bagdadu leta 1830 – ki se je uril v mnogih izmed teh načel. Čeprav se še nikoli niso pojavila v obliki, ki jim jo zdaj dajem, sem ohranil precej izvrstnih izrazov, ki jih je bil uporabil v svojih pismih.
Osnova našega druženja je prej življenje v Jezusu Svetega pisma, kot pa osvetljevanje nauka Svetega pisma. Tisti, ki so s Kristusom, so z nami. Ker je naše druženje prej zaradi življenja in ljubezni kot pa zaradi naukov in mnenj, bi radi pokazali, da je edinost v življenju Boga skozi Jezusa Kristusa močnejša vez od te, da smo eni izmed nas – bodisi organizacijsko bodisi denominacijsko.
Ker naše druženje temelji na našem skupnem življenju v Jezusu, ne zavračamo nikogar zaradi organizacije ali denominacije, v katero je včlanjen, niti ga nimamo za odgovornega, da se ravna po tem sistemu, nič bolj kot bi imeli otroka, da se ravna po družini, katere del je.
Ne zdi se nam zaželeno, da bi se umaknili od druženja s katerimi koli kristjani, razen v primeru, ko bi oni od nas zahtevali nekaj, česar naša vest ne dopušča, ali pa bi nas ovirali v tem, kar nam vest nalaga. A celo tedaj bi ohranili druženje z njimi v vseh zadevah, v katerih nismo primorani k takšnim kompromisom. To zagotavlja, da se (v kolikor razumemo Sveto pismo) ne ločujemo od njih nič bolj, kot se oni ločujejo od Kristusa.
Ne mislimo, da mora dejanje druženja kazati popolno strinjanje; seveda, včasih opazimo, da je za potreben izraz ljubezni bolje, da se uklonimo drugim tam, kjer se ne strinjamo povsem, kot pa da bi preprečili kako večjo korist, obrojeno iz tega. Raje se bomo odločili, da trpimo njihovo zmoto, kot pa da se ločimo od njihovega dobrega.
Verjamemo, da je bolj biblično, če kažemo ljubeče srce, pripravljeno najti kritje za napake, kot pa nenehno iskati tisto, v čemer se lahko razhajamo. Tedaj bomo bolj poznani po tem, za kaj pričamo, kot pa po tem,zoper kaj pričamo.
Čutimo, da ni biblično siliti ljudi, da bi delovali v enotnosti bolj, kot se čutijo enotne; svoje druženje v Duhu jemljemo kot priložnost, da razpravljamo o naših razlikah, in opažamo, da je to najučinkovitejši način za vodenje drugih – ali da smo vodeni od njih – k luči Besede.
Medtem, ko bomo imeli tako širok razpon krščanskega druženja, pa ne bomo vsiljevali te svobode tistim, ki mu niso privrženi. V takih okoliščinah se bomo družili do meje, kolikor nam oni dovolijo, in molili, naj jih Gospod vodi dlje v to pravo svobodo skupnega življenja v Kristusu.